JABOLKO
Jabuka
Vidim zrnca sonca,
Ki se zlivajo z njegovo lupino.
Vsa očarljivost se je zbrala
V loku njegovega rumenila.
Tišina oddaljenega pogorja
Je vstopila skozi popkovino.
Kakor da je zdaj priteklo
V roke, knjige …
Kakor ljubimec se nam ponuja,
Ko leži na krožniku.
S skrivnostnimi ključi odpira usta
In droben pesek sonca sesiplje.
SLAP
Slap
Okno puščamo odprto ponoči, srce pa leta in
Leta. Kakor utišani Bogovi gledamo navzgor
Zvezde nosečnice, ko se svetloba
Zliva v morje brez zvoka, ki bi
Lahko zalebdelo nad kamenjem s peščine.
Eno oko se svetlika na nebu,
Drugega ne poznamo, nespečnosti nas
Nažirajo, ko se staramo in
Mislimo na smrt in pot. V prividih smo
Srečni, mislimo na zvezde in okno
Puščamo odprto, da bi gledali navzgor.
V tej tišini pogosto niti ne slutimo
Slapa mesečine, kot ljubkosti ženske,
Ki se nam daje v mehkih črtah telesa,
Pravim, mi ne slutimo slapa svetlobe, ki nas
Zlovešče nosi in uničuje.
DEKLICA IN JEZERO
Devojka i jezero
Na jezeru prve kaplje dežja.
Nevihta in spet toča sonca.
Sijaj v meni nevidno piše
Lepoto od katere zabolijo oči.
Kako sta se zbrala utrujenost in prah! –
Kotalijo se v vodi zlata zrna.
Slika se v hipu polepša,
Mlado dekle steče kot srna.
V duši spet žubori slap.
Prisluškujem: tišina, ptica, kaplja
Dviguje me ta neslišen huk
Iz bolečine in sanj.
Res, zračna in čista lepota
Vrača vero v smisel življenja.
MIR, MORJE, SEN
Mir, more, san
Ura samote. Brez toplega diha ženske.
Soba nad morjem v kupicah pene.
Obraz v dlaneh zablodele ženske:
Miza, knjige, jabolka, sledi senc.
Ura tišine. Svetloba zlati predmete:
Gozd, ptica, polje, upognjene trave.
To je davna slika, ki vrača misel
Na trenutke, ki so lepše sijali.
Majhno srce izvito v ljubezen, sloki most
Svetloba stišana v trenutek šprica
Nemočno roko zarašča prah, ščavje, veje.
Mir. Kost iztrgana iz telesa tava.
Od bolečine vzniknjen vijoličen grad:
Prižgano oko, drget, otopeli čuti.
NEZNANO SEME
Nepoznata semenka
Vidimo ga ne poznamo njegovega imena
Ne vemo kaj bo iz njega vzklilo
Tirada polna nedoumnosti
Se skrivnostno smehlja v dlani
Kje naj ga posejemo s koliko sonca
Tišine s koliko kapljami naj ga prepojimo
Ali bo dišeč cvet ali bo strupen trn
Izpustilo in oko napolnilo s sijajem
Zdrobljeno v zelenem kolenu
Ali bo vzklil nov list
Vse manj vemo vse bolj ga gledamo
Vzklilo bo skozi našo razpokano dušo
DEŽ IN TRAVE
Kiša i vlati
Plesalki v dežju
Nevihta. Vonj dežja, vonj vsake slamice.
Bosonoga, vznesena, v snu in transu.
Ples vode v katero se vsak damar scedi
Z ničimer ovirana: pleše letno seanso.
Ritem kapelj, not v ehu podzavesti,
Pelod in opojni vonj, ki se od lipe sesiplje,
In kakor v snu, dež in nežne slamice so
Zelena svetloba, ki pada na dlani.
Mokri lasje, obleka zljubljena s telesom,
Pleše na dežju svoj ples življenja,
Kakor košuta nalahno iztegnjena v skoku.
Dežna boginja iz katere zrači lepota.
Mi jo skoraj začudeno gledamo –
Plesalko v dežju al` noro dekle.
ZVEZDE NA VZGLAVNIKU
Zvezde na uzglavlju
Ta razklanost
Lepota let okrog trebuha
Poljubi ki trajajo
Bleda v pričakovanju
Sledi mojemu pogledu
In poti rok
Poznam to pričakovanje
Skrivni znak ljubezni
Stisnjena ramena
Oči pod cvetnimi listi
Prijeten strah v telesu
Bela kot vodni cvet
Tako mlada in nežna
Ne smem jo pripeljati
Niti v pesem
Ostanejo samo še nočni poljubi
In pozne zvezde na vzglavniku
DRAGA
Draga
Sloka, na pesku toplega poletja, leži draga
Ima odprte oči potopljene v nebo
V nedoumnem nasmehu skriva svojo skrivnost
Pridem, ležem poleg nje in čakam
Da tudi v moje oči vstopi za nekaj let
Čakam celo večnost in več
Nisem srečen srečna je moja draga
Ona se spreminja v ljubezen in
Otrpne v smehu nerazložljivem
Kadar si zaželi z ustnicami prižge novo sonce
In ga s tenkimi rokami vzame z višav
ZAPIS O DEKLICI
Beleška o devojčici
Morje je tvoje telo deklica valovi so tvoje roke
Oči barve vode iz njih zrači nedolžnost
Maj ti spi v laseh in cvetni krogi
Od tvojega diha se mi mrači um
Gledam: iz dlani ti vzletajo galebi
V tvojih mišicah drema padlo sonce
Na polju tvojih besed mirujejo srne
Za teboj cvetijo akacije
Morje je tvoje telo deklica in v tvojem telesu
Diha majhna košuta iz oddaljenih pokrajin
Nekaj je v pesku nekaj je v valovih
Od tvojih korakov in od tvojega nemira
Hočeš naenkrat mala moja biti
Zrela kot pomaranča kot južno sadje
OČI MOJE DRAGE, KO SE POSLAVLJAM
Oči moje drage dok me ispraća
Moja draga ima oči kakor kaplje dežja na roži
Ko se poslavljam na pragu našega doma
Pod streho najinih let igra temno sonce
V najinem damarju se bliskajo strele obupa
Čez vijolične hribe polzi topli zaton
In vstopa v mojo drago kakor kradljivec vonjev
Moja draga daje školjko na uho in
Ne sliši ničesar samo udarjanje valov
Ona maha z rokama kakor lastovka ne vidim
Več ničesar a ljubim drago v ljubko oko
In slutim grenka leta odsotnosti pusto je
V vseh stvareh ostaja počeno srce
KUTINA ALI DEKLE
Dunja ili žena
Zakaj nisi kutina, njen vonj, odtis svežega,
Barva ki zapeljuje oko in misel pelje daleč,
Golo meso odeto v meglo hrepenenja, ti
Boki pod obleko v naborih vetra
Razmišljam, kako bi te narisal iluzorno
Ko tečeš po površini morja in se izgubljaš
Daleč v neki točki bele polti kakor galeb
Bežal sem od samega sebe se trgal iz duše
In v svoji misli izpijal barvo tvojih zenic
Odhajal v neznano in raziskoval malo srce
Kutine z moje mize in z očesom sledil sledem
Razkošna vizura tvojega telesa rumena kot njena lupina
DEKLICA STISKA SVOJI KOLENI
Devojčica skuplja svoja kolena
Deklica stiska svoji beli koleni
Dve niti svetlobe, dve kaplji nežnosti
Cvetna venca ki razpadata na lističe,
Ponižna, rada ima moje dlani na njih.
Moja kri jo ponese pred čudežno svetlobo
Toda ne odpre močnih ljubavnih verig
Ne pomagajo niti poljubi niti plamenčki
Ki se skrivno prižigajo v globokih zenicah
Njena belina je razsuta v belini mladega telesa
Vidim da se ničesar nisem naučil od prvega poljuba
Z leti se je povečala zgolj lakota
Jutro pričakava v travi in svetloba v daljavi.
Prevedel Jurij Hudolin
JOVICA DJURDJIĆ se je rodil 3.10.1949 v Glogovici pri Doboju, Republika Srpska. Je pisatelj in pesnik. Diplomiral je na Pedagoški fakulteti na Reki. Je član Združenja pisateljev Srbije in Združenja književnikov Republike Srbske.
Je avtor trinajstih knjig poezije in proze za otroke in odrasle bralce. Objavljal je v mnogih časopisih in revijah. Prevajan je v angleški, ruski, italijanski, poljski, češki, turški, slovenski in makedonski jezik.
Objavljene knjige:
DEKLE V SNU/Usnula devojka, pesmi, Svjetlost, Sarajevo, 1974
LARISA, pesmi, Reška literarna družba, Reka, 1974
VIJOLIČASTO POGORJE/Ljubičasto gorje, pesmi, Svjetlost, Sarajevo, 1976
SANJAČEK ZAPIRAOČEK/Sanak Sklopiočić, zgodbe za otroke, Otokar Keršovani, Reka, 1983
KAKO RAD IMAM ANO/Kako volim Anu, pesmi za otroke, Izdajateljski center Reka, 1983
ROKE VEČERNIH LJUBIMCEV/Ruke večernjih ljubavnika, pesmi, Izdajateljski center Reka, 1984
LJUBKO TELO/Ljupko telo, pesmi, Partizanska knjiga, Ljubljana 1985
KOŠUTA IN LOKVANJI/Košuta i lopoči (THE ROE AND WATER LILES), dvojezično, pesmi, Vikend knjiga, Beograd, 2000
IZTRGANI ROKOPIS/Istrgnuti rukopis, pesmi, Interpress, Beograd, 2004
NJENE OČI MORJE/Njene oči more, pesmi, bibliofilska izdaja (21 izvodov), Literarni atelje Art, Malinska, 2004
ŽIRAFA ŽERALDINA, pesmi za otroke, prva izdaja Ars poetika, Beograd, 2005, druga izdaja 2006
SIMONINE OČI, zgodbe za otroke, prva izdaja Bookland, Beograd, 2006, druga izdaja Ars Poetica, Beograd, 2006
LEPO JE BITI DOMA/Lepo je biti kod kuće, pesmi za otroke, Bookland, Beograd, 2008, druga izdaja, Ars poetica, Beograd, 2008.
Jovica Djurdjić je bi nagrajevan na različnih literarnih natečajih. Dvakrat je prejel nagrado ”Drago Gervais” na Reki, prejel pa je tudi Zlato značko Kulturno – prosvetne skupnosti Srbije.
[email protected] www.jovicadjurdjic.com